Ko smo pred meseci razmišljali o gostu na Ukmarjevem klepetu, je bila odločitev za sveže
zlato olimpijko takorekoč jasna kot beli dan. Ni se enostavno uvrstiti na njen precej poln
urnik, a Osnovna šola Antona Ukmarja je včeraj, v sredo, 29. 1. 2025, gostila Andrejo Leški.
Ali je med nami sploh še kdo, ki se je v tem trenutku vprašal, kdo je to?
Spomnimo: Andreja je lani na olimpijskih igrah v Parizu osvojila zlato medaljo. V finalu
kategorije do 63 kilogramov je z iponom (opomba za nepoznavalce juda: to ni iphone)
premagala Mehičanko Prisco Awiti Alcaraz, v polfinalu pa olimpijsko prvakinjo Francozinjo
Clarisse Agbégnénou. Pred dvema dnevoma pa je prejela še naziv judoistke leta 2024.
Danes mineva točno šest mesecev, odkar smo v Kopru naposled le prejeli olimpijsko zlato.
Koprčanka Andreja Leški je 30. julija 2024 z neizmerno željo, s predanostjo in
samozaupanjem težko pričakovane sanje spremenila v resničnost.
Andreja velja za pogumno in neposredno nasprotnico in nič drugačna ni bila na obisku pri
nas. Ob bok so se ji tokrat postavili kar mladi Ukmarjevi novinarji z okrepitvami naših
judoistov. Pri ustvarjanju tega dne smo namreč ugotovili, da je judo pri naših učencih zelo
priljubljen.
Andrejo Leški smo najprej vprašali, kako bi se opisala s petimi besedami. Brez daljšega
premisleka je odgovorila: zagnana, radovedna, delavna, nasmejana in vztrajna. Nato nam je
povedala, da se je z judom prvič srečala že pri petih letih, ko je vstopila v osnovno šolo, zanj
pa jo je navdušil starejši bratranec. Nekega dne je šla z njim na trening in od takrat je judo
njena prva izbira. Poleg znanih judoistov je vzor našla v trenerju, ki jo spremlja še danes, velik
vpliv pa sta s podporo imela tudi starša.
Dalje nas je zanimalo, kako potekajo njeni treningi. Povedala je, da vadijo in preučujejo
različne prijeme, mete, veliko je ponovitev in vaj za moč. Ključnega pomena je tudi dobra
psihična pripravljenost. Pravi, da se je treba samo sprostiti, saj ima judo od vedno rada, zato
pred pomembnimi tekmami potrebuje samo sprostitev. Poslužuje se različnih tehnik dihanja,
vizualizacije, posluša glasbo, pomaga ji tudi športni psiholog.
Kakšni pa so bili občutki ob zmagi na olimpijskih igrah? Ob tem vprašanju se ji oči zaiskrijo,
opaziti je bilo, da so občutki še kako živi. Z nasmehom pove, da je bila v tistem trenutku
polna adrenalina in da so besede, kot so presrečna, preponosna in prevesela, premalo. Doda,
da je bila neizmerno hvaležna ter ponosna nase in na tiste, ki ji pomagajo na tej poti.
Ob tem odgovoru nismo mogli mimo Zdravljice. Bliža se slovenski kulturni praznik, v šoli
obravnavamo Prešernovo poezijo, učenci pa s težavo začutijo to pripadnost. Vprašali smo jo,
kakšni so občutki, ko se o tem učiš v šoli in kakšni, ko si zaslužen, da himno tvoje države
posluša cel svet. Odgovor, da je imela slovenščino v bistvu zelo rada in da je bila književnost
celo druga želja za študij po matematiki na prvem mestu, nas je vidno presenetil, a zelo
razveselil. Potem pa je dodala, da v tistem trenutku, ko se boriš, to počneš zase, na tatamiju
si sam, ko pa slišiš Zdravljico, se spomniš, da nisi sam, da so vsi s tabo, da dihajo in se veselijo
s tabo.
Zaupala nam je tudi, kaj naredi dobrega judoista še boljšega. Ponavadi so to malenkosti.
Predvsem pa to, da postaviš judo na prvo mesto in vztrajaš. Druženje s prijatelji, rojstni
dnevi, tudi družina pristanejo na drugem mestu.
Pritrdila je našim ugibanjem, da tak uspeh terja veliko odrekanja, a dodala, da na to gleda
drugače. Sama se je odločila za tak način, rada ima judo, zato ji to ni težko. Poleg tega ji je
tudi ogromno dal, veliko potuje, obiskuje druge države, spoznava nove prijatelje in vsekakor
ne gre zgolj za odrekanje. Povedala je še, da judo zanjo ni samo šport, ampak način življenja.
To jo je izoblikovalo in brez juda ne bi bila Andreja, kot jo poznamo danes.
Še vedno pa ostajajo izzivi, s katerimi se srečuje. Razkrila nam je, da je včasih težko dobiti
motivacijo in iti čez sebe vedno znova. Prav zato je še toliko pomembneje, da se obkrožiš z
ljudmi, ki te podpirajo in je lažje.
Po tem, ko smo jo prosili, naj na najpreprostejši način razloži, kaj judo sploh je, ji je na pomoč
priskočil petošolec Jakob Oset Suklan, ki je zanjo in za navzoče odrepal svojo pesem …
Judo, mehka pot, je japonska strategija,
ko se duša in telo v eno razvija.
Ni sile, ne udarcev, ne slabe vesti,
ko na ipon te vržem smo srečni vsi.
Ko stopim na tatami že nestrpno čakam,
da nasprotnika na kaučiguri zmagam.
Ni važna barva okoli pasu,
važna je vztrajnost, ko si na dnu.
Andreja ima namreč zelo rada glasbo. Rada zaigra na inštrument in kaj zapoje. Všeč so ji
različne zvrsti, zadnje čase rada posluša Taylor Swift pa tudi stari rock. Kot bi nam razkrila
glasbeno željo, so ji naši učenci zapeli pesem Shake it off, ki nosi pomenljivo sporočilo, naj se
otresemo skrbi in negative.
Zanimalo nas je še, za kateri šport bi se odločila, če bi lahko zamenjala za en dan.
Presenetjivo je takoj izbrala ekipni šport in nam razkrila, da je dobra v nogometu, ampak je
tam preveč teka, zato bi raje izbrala odbojko.
Našim mladim športnikom je ob zaključku svetovala, naj poskusijo več športov, krožkov in se
potem odločijo, predvsem pa naj ohranijo širino. Kot na primer ona še vedno zelo uživa v
glasbi, a najbolj v judu.
Na koncu so ji kratka vprašanja postavili še naši mladi judoisti. Poletje je premagalo zimo,
morje hribe, matematika slovenščino, romantične komedije ima raje kot akcijske, hamburger
je porazil mineštro in potico tiramisu. Ta odgovor je pomenil še zadnje presenečenje –
tiramisu. Še pred posladkom pa je nekaj pogumnih judoistov izzvalo Andrejo na tatamiju.
Izida vam raje ne razkrijemo, naj samo povemo, da je zlato okoli njenega vrata več kot
upravičeno.
Večer, poln dobre volje, pozitivne energije in zagnanosti, bo vsekakor odlična motivacija za
naše mlade špotnike.
